Zaradi vse večjih ekoloških problemov, ki jih povzroča
uporaba »klasičnih« fosilnih goriv (nafta in zemeljski
plin), ter zaradi njihove vse višje cene, postaja zamisel o
energijsko varčni gradnji hiš vse bolj realna.
Ločimo med 3 vrstami energijsko varčnih gradnjah:
• nizko energijske (s porabo med 20 in 55 kWh/m
2
na
leto, (2-5,5 litrov kurilnega olja/1m
2
),
• pasivne (s porabo manjšo od 20 kWh/m
2
na leto, skoraj
neverjetnih 15kWh/m
2
),
• nične hiše (ki za potrebe za ogrevanje pokrivajo z
izrabo sončne energije),
• aktivne (energijsko neodvisne (samozadostne) hiše in
plus energijske hiše).
Pri gradnji energijsko varčnih hiš je potrebno upoštevati
naslednje osnovne smernice:
• kompaktna gradnja in zagotovljena zrakotesnost ovoja
• zadostna toplotna izolacija,
• kontrolirano prezračevanje, z izkoriščanjem toplote
odtočnega – izrabljenega zraka,
• primerna izbira ogrevalnega sistema, priprava tople
sanitarne vode ter prezračevanja.
Za
pasivne hiše
je značilna arhitektura, ki omogoča čim
večje izkoriščanje sončne energije za ogrevanje pozimi.
Za tovrstne zgradbe je značilna lega sever - jug. Južna
stena je večinoma zastekljena s kakovostnimi okni, na
severni je delež steklenih površin majhen. Debelina
izolacije zunanjih sten je do 40 cm. V pasivnih hišah je
obvezna uporaba prezračevanja za kroženje in izmenjavo
zraka v prostorih. Zaradi nizkih potreb po ogrevanju se
uporabljajo toplotne črpalke v kombinaciji s sončnimi
zbiralniki za pripravo in hrambo ogrevalne ter sanitarne
vode. Zaradi tega stavba ne potrebuje konvencionalnega
ogrevalnega sistema (peč, radiatorji, idr.). Potrebno
toploto v prostorih zagotavlja ogret zrak, ki ga dovaja
prezračevalna naprava.
Zaradi načina gradnje je kontrolirano prezračevanje
nepogrešljivo. Kontrolirano prezračevanje, poleg manjše
porabe energije in zmanjšanja emisij CO
2
, omogoča ugod-
ne bivalne pogoje in zmanjšuje zunanji hrup.
Razliko v končni rabi energije prikazujeta grafa 1 in 2.
V želji, za doseganje čim manjših toplotnih izgub je,
kot je bilo že zapisano, v pasivni hiši obvezen sistem
kontroliranega prezračevanja prostorov z rekuperacijo
(vračanjem odpadnega zraka). Dovodni, sveži zunanji
zrak se zajema na zunanji – fasadni zidni rešetki (lahko
tudi na strehi) in se dovaja po dobro izoliranih dovodnih
prezračevalnih kanalih do prezračevalne naprave (kli-
mata). Ob vstopu zraka v klimat se na dovodnem filtru
izločijo prašni delci. Po poti skozi rekuperator se »očiščen«
zrak predogreje s toploto odpadnega zraka, ki se odvaja/
izsesava iz zgradbe. Naprej proti notranjosti stavbe
ogreti dovodni sveži zrak potuje po sistemu razpredenih
prezračevalnih kanalov v t.i. »dovodne prostore« (dnevna
soba, jedilnica, spalnica). Vpih je skozi talne, stenske in
stropne rešetke (skica prezračevanja 1).
Odpadni oz. izrabljeni zrak se zajema v »odvodnih prosto-
rih«, v katerih je prisotna vlaga in različne vonjave (kuhi-
nja, stranišče, kopalnica, pomožni prostori), ter skozi
odvodne rešetke preko sistema odvodnih kanalov potuje
do prezračevalne naprave. V rekuperatorju odpadni zrak
»preda« toploto svežemu, hladnemu dovodnemu zraku,
ter po prezračevalni cevi nadaljuje pot na prosto skozi
9. HIŠNI PREZRAČEVALNI SISTEMI Z REKUPERACIJO
GRAF 1: Končna raba energije pri PH v primerjavi z regulativo iz leta 1995
Klimatizacija
Šmelcer
