Prihodnost Ali bo oblikovanje vrtov kot užitnih pokrajin zaznamovalo vrtnarjenje 21. stoletja, bomo videli. Nekateri analitiki ocenjujejo, da je vzpon takšne zasnove posledica finančne krize 2007-2008 in cenovne nestabilnosti na področju proizvodnje hrane. Drugi trdijo, da je to posledica pospešene urbanizacije in vse večjega števila ljudi na Zemlji ter s tem povečane ozaveščenosti o potrebi po trajnostni pridelavi hrane v mestih. Seveda se je zanimanje za zasnovo užitne pokrajine s pojavo pandemije močno povečalo, še posebej na začetku, ko so bile številne države po svetu v »lock downu«. Mnogi so takrat začutili strah pred pomanjkanjem hrane in začeli resneje razmišljati o gojenju užitnih rastlin na dosegu roke, ne da bi žrtvovali oblikovno vrednost vrtov in dvorišč. Morda pa je vse samo zato, ker mislimo, da je to nova ideja, in enostavno želimo biti del ene sveže, moderne zgodbe in skupne težnje, da bi bila hrana, ki jo uživamo, varnejša in dostopnejša kot kdaj koli prej. Užitne pokrajine kot »samozadostni prehranski sistemi« lahko pomagajo zmanjšati odvisnost gospodinjstev od uvožene hrane ali v primerih, ko se družina sooča z nizkimi dohodki. Prednosti so bolj pomembne, če se zasnova užitne pokrajine uveljavi v obstoječem, že oblikovanem vrtnem prostoru, kot pa, če začnemo od začetka. Dolgoročno pa ta model vrača finančna sredstva, vložena v ograje, gradnjo poti, vodovodne priključke, material za gojenje itd., ker zmanjšuje stroške hrane po obiranju plodov užitnih rastlin. Poleg tega velika kmetijska območja običajno vključujejo velike količine neobnovljivih virov energije za delovanje strojev in mehanizacije, da ne omenjamo ogljičnega odtisa, ki nastane pri prevozu kmetijskih proizvodov z njiv do trgovin in nato do naših miz. Vse to so globalni problemi, ki se ne bodo rešili čez noč, dejstvo pa je, da je treba rešitve iskati ne le na ravni družine, ampak tudi širše, na ravni celotne svetovne populacije. V tem smislu je lahko užitna pokrajina le utopična ideja rajskega vrta, morda pa tudi trajnostna rešitev za prihodnost pridelave hrane v mestih. Besedilo: Kornelija Benyovsky Šoštarić, dipl. ing. vrtnarstva in krajinskega oblikovanja REPORTAŽA 35 Rešitve je treba iskati ne le na ravni družine, ampak tudi širše, na ravni celotne svetovne populacije.
RkJQdWJsaXNoZXIy Mzk3OTY=