6
Lojze Spacal
mozaika v atrijuKulturnega doma vGorici, priča o ustvarjalni angažiranosti mojstra Spacala s tematskima sklopo-
ma: z idilo podeželja in s specifiko obmorskega mesta. Na mozaikih upodobljene intrepretacije s primernim
glediščem zaživijo z vsem svojim razkošjem: z velikostjo, materiali (bogastvo različnih vrst kamnov inmarmorjev,
s steklom), s posebno in drugačno barvito pisanostjo, ki jo ustvarjata medsebojno učinkovanje kamnitih kock in
neprestano barvno spreminjanje trenutne osvetljenosti, ter nazadnje tudi z vabljivo otipljivostjo sicer značilne
reliefne površine. Tudi v kasnejših desetletjih je pod budnim očesom mojstra Spacala nastalo še nekaj monu-
mentalnih stenskihmozaikov: Arheološka trta (Vigna Archeologica) iz leta 1969 (leta 2000 nameščena na steno
sejne sobe vObčini Doberdob), žal neohranjena kompozicija v avli tržaške osnovne šole San Luigi ter mozaik v
atriju Kulturnega doma v Gorici. Od šestdesetih let dalje je v sodelovanju z več mozaicisti, zlasti pa z mednarod-
no šolo za mozaik v Spilimbergu (Scuola mosaicisti del Friuli Spilimbergo) ustvaril mozaike različnih formatov,
ponovno zmotivi, znanimi iz več realiziranih interpretacij v drugih zvrsteh. Predloge za vsakega od njih jemogoče
najti med poznanimi grafikami, celo matricami in slikami v različnih tehnikah, nekateri motivi (na primer
Arheološka trta, Idila na gmajni) pa so realizirani še v eni tehniki stenskega slikarstva, to je v tapiseriji.
Pri pripravah jubilejne razstave mozaikov in tapiserij Lojzeta Spacala je ob odkritju več doslej še nepoznanih
mozaikov še bolj presenetilo število na novo odkritih tapiserij. V zbirkah galerij, mnogih javnih ustanovah, pod-
jetjih in pri zasebnih zbirateljih, v Sloveniji in v tujini, je po doslej znanih podatkih več kot štirideset njegovih tapi-
serij. Poleg resnično velikih formatov, ki so nekdaj krasili luksuzne salone znanih čezoceank (npr. ladji Raffaello
in EugenioC.), je bilo odkritih večmanjših, ki pa so še vedno veličastni in izkazujejo določljivomojstrovomaniro
v upodabljanju. Tehnika tapiserije, znana na vzhoduod antike dalje ter v srednjem vekupriljubljena v likovni opre-
mi evropskih gradov in dvorcev, je zaradi uporabe specifičnega materiala, najpogosteje volne (na vzhodu svilene
niti), imela in še ima ob dekorativno-sporočilni vlogi še posebno funkcionalno vrednost v ustvarjanju toplega
interiera. Tudi tapiserije Lojzeta Spacala, prepoznavne v strogi grafično-črtni strukturi, umeščeni v ploskovito
občuten prostor, opredeljen z avtorsko asketsko, a izrazno učinkovito barvitostjo, ne glede na izbrane tople ali
hladne tonalitete vzbujajo prijetno toplo atmosfero prostora. Ikonografski obrazec v upodobitvah predmetov,
stavbnih elementov, urbanih in krajinskih izsekov - tu pa tam se jim pridruži še stilizirana silhueta kake živali - se
podvaja in ponavlja na isti podobi ter na več kompozicijah, a vedno znova v drugačnih kombinacijah in korelaci-
jah ter z novo sporočilnostjo in izraznostjo. Kljub dejstvu, da najstarejše datirajo v šestdeseta leta, so s svojo intim-
no poetiko in hkrati univerzalnostjo v izrazu še vedno sodobno sveže in magično skrivnostne. Motivi čolnov,
solin, obmorskegamesta - temojstrove priljubljene teme ob koncu petdesetih in v šestdesetih letih, ko je pogosto
ustvarjal v Piranu - so mu, tudi kasneje, ko se tja ni več vračal, ostali kot spomin in kot skrajno osebne asocia-
tivne zgodbe ter še vedno pogost stimulans upodabljanja. Na tapiserijah, večinoma stkanih iz volne, pa na novo
zaživijo z neverjetno arhetipskomočjo in energijo.
LojzeSpacal ob enemod svojihmozaikov
❚
Lojze
Spacal accanto a unodei suoi mosaici
❚
Lojze
Spacal withoneof hismosaaics
